ŽENSKE ZA RAČUNALNIKOM

Piše: Sarah Petek

Zakaj ne srečamo več žensk na področju IKT?

» … pri predmetu programiranja, ki ga imam, so trije moški asistenti in dve ženski, in so vaje pri moških bolj obiskane kot teh pri ženskih. Se pa zato bolje počutim pri vajah pri ženski, raje sodelujem in bom veliko prej vprašala, če kaj ne bom znala.« To je opažanje študentke na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani, kjer je med leti 2010 in 2014 diplomiralo le 89 žensk, kar predstavlja 8 % vseh diplomantov na fakulteti. Se nam obeta povišanje tega števila?

Poklici na področju informacijsko komunikacijske tehnologije so poklici sedanjosti in prihodnosti. Predvidevamo, da se bo to področje le še razvijalo, napredovalo in narekovalo način ter tempo dela. Zanimanja za to področje je veliko, vendar nekoliko presenetljivo ne med ženskami, ki pa še vedno prevladujejo v socialnih poklicih. Sprašujem se, ali med nami ni interesa, ali so kakšne prepreke, ki nas zaustavljajo na poti do teh poklicev. Iščem vzroke in dvomim, da jih bom enostavno našla. Še leta 1984 je bilo v ZDA med vpisanimi študenti v programe računalniške znanosti 40 % žensk. V naslednjih tridesetih letih se je odstotek znižal in nekateri to pripisujejo pojavu osebnih računalnikov, katerih ciljni kupci so bili predvsem moški. Od takrat so se razširili stereotipi, ki so se glede na Reichmannovo (2016) pojavili zaradi mnenja, da so na računalniškem področju čudaki, piflarji.

Glede na 10 % delež žensk na posameznem programu na smeri računalništva in informatike sem se spraševala, zakaj se jih več ne odloči za ta študij, ki danes zagotavlja tudi hitro zaposlitev. Vsaj del odgovora sem lahko pridobila že od študentke, ki je povedala: »Punce pa, ko slišimo za računalništvo, si predstavljamo neko šraufanje po kablih in avtomatsko nas to večina izloči. Čeprav zdaj, ko sem tukaj, se mi zdi, da bi več bivših sošolk zelo uživalo v tem študiju, saj je predvsem igra matematike in logike, in je v bistvu zelo kreativen poklic, kar je tudi stvar, ki je mene najbolj pritegnila.«

Priznam, tudi sama nisem imela jasnih predstav o programiranju in računalniških programih. Stereotip, katerega omenja študentka, obstaja tudi glede na nekatere tuje raziskave. Ugotovili so, da imajo v srednjih šolah učenke stereotipe, da so ti poklici namenjeni piflarjem (moškim), ki večino dneva presedijo, so nesocialni, ter da je okolje teh poklicev družinam neprijazno. Slednje se zdi še posebej zanimivo, saj imajo prav poklici, kot je npr. programer, več priložnosti za delo od doma in glede na to, da so pogosto ženske tiste, ki primarno skrbijo za otroka, bi jim takšen poklic lahko bolj ustrezal.

Vendar, da bi trdila, da je bilo v letu 2013 med strokovnjaki za informacijsko komunikacijsko tehnologijo le 16,6 % žensk zgolj zaradi stereotipov, se mi zdi preveč površinsko. Želela sem izvedeti več, najti več razlogov in sem ponovno začela brskati po spletu ter na forumu naletela na zanimivo misel: »Problem torej ni v sposobnostih, ampak v razvpito seksističnem in do žensk neprijaznem okolju, tako imenovanem »tech’s toxic bro culture«.« (prevod: tehnološka toksična bratska kultura)

O tej tematiki govorijo tudi mnoge ženske v knjigah ali v intervjujih (npr. https://www.youtube.com/watch?v=kRViy6pLmLM). Glede na to, da o tej kulturi še nisem slišala in nisem bila prepričana, ali jo opažajo tudi pri nas, sem povprašala kar študentko, kako se počuti na fakulteti, kjer je večina moških. Odgovor me je presenetil.

»… Kot ženska se počutim podcenjena. Ni spet tako, da bi dejansko kdo kaj mi rekel, sam takšen občutek imam, ko sem na vajah z 20 ljudi in sem edina punca, se počutim, kot da mi na čelu piše, da ne spadam tam. Zaradi tega sem razvila to neko defenzivo, kjer ne želim pokazati nikomur kakšno slabost, da česa ne vem.«

Zakaj se študentka na fakulteti počuti tako, ko pa je tja prišla s podobnim predznanjem kot veliko njenih moških kolegov? Očitno res obstaja neka »tiha« moška kultura. Ne more nas niti tolažiti podatek iz tujine, da je v Silicijevi dolini 60 % žensk zaposlenih v tehnološki industriji izkusilo spolno nadlegovanje. Če ta podatek združimo z že prevladujočo moško populacijo, pomanjkanjem spodbud zaradi stereotipnih prepričanj o »moških/ženskih« poklicih in prikazanim delovnim okoljem, nas ne more več presenečati, da redko srečamo žensko programerko.

Enostavno je reči, da bodo programi, kot je npr. DjangoGirls, ki organizirajo skupaj s fakulteto delavnice programiranja za več 100 deklet, pomagali pri vključevanju več žensk v to področje (več o tem programu: https://www.youtube.com/watch?v=vJI-mP-Vu-4). Vendar me skrbi, da se res ustvarja v podjetjih določena kultura, v katero si niti ne želimo vstopiti, saj zaenkrat ne vidimo velikih možnosti po spremembah.

Naj bo za konec spodbudno, da se ženske še vedno odločajo za študij na fakultetah, kot je FRI, in kažejo zanimanje tudi za stereotipno moške tematike. Pri tem občudujem in spoštujem tako študentke, kot tudi zaposlene v prevladujoče moškem kolektivu. Želim si, da bi bile vaše misli, frustracije, zgodbe … slišane.

O AVTORICI:

Sem Sarah Petek, študentka magistrskega študija psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Če se ne oglasim na telefon, najverjetneje tečem na različne obveznosti, saj nerada zamujam. V zimskih dneh me boste zvečer gotovo našli pod odejo z dobro knjigo, pomladi pa zunaj na toplem večernem soncu ali na potepu nekje v okolici Ljubljane.