Piše: Katarina Babnik

Spremljam pripovedi ljudi iz različnih delovnih okoljih, berem zapise, prošnje in pozive k sodelovanju in medsebojni pomoči. Situacija, v kateri se nahajamo, je za vse nas nekaj povsem novega, drugačnega. Vsaka nova situacija od nas zahteva določeno spremembo. In določene situacije zahtevajo večjo spremembo. V taki situaciji se trenutno nahajamo. Soočamo se s spreminjanjem načrtovanja, organizacije in izvedbe našega dela in prostega časa. Soočamo se s potrebo po drugačni »logistiki« življenja. Tovrstne spremembe pa narekujejo tudi in predvsem drugačen odnos do situacij, ljudi, okolja, v katerem delujemo. V delovnih okoljih se trenutno vsi soočamo s potrebo po reorganizaciji dela z upoštevanjem vseh virov, ki jih imamo na razpolago – ob dnevnem spreminjanju informacij, navodil, naročil, potreb in zmožnosti.

V tem času, ko moramo predvsem dobro razmisliti, kakšna ravnanja in ukrepi so ustrezni, ni časa za »hranjenje« naših starih zamer ali poglabljanje negativnih odnosov. Bom poskušala biti čim bolj nazorna. Morda z vodjo niste v najboljših odnosih, a ste ali še boste z njegove (njene) strani prejeli navodila za drugačno organizacijo dela, ki vam morda ne bo ustrezala (npr. komunikacija preko različnih spletnih aplikacij, ki jih ne poznate ali celo ne zaupate povsem v svoje zmožnosti, kako jih boste osvojili). Predstavljajmo si dva odziva (možnih je seveda več, a za ta namen izpostavljam dva):

• Prvi: se razburimo, nemudoma obvestimo o »neumnostih«, ki jih naš vodja »ponovno« počne, še tri sodelavce ali sodelavke, ki si delijo podobno mnenje o našem (naši) vodji, in mu (ji) posredujemo oster odgovor, ki jasno kaže naš odklonilen odnos.
• Drugi: razmislimo, kaj nam vodja naroča in sporoča in če še po tem ocenimo, da nova navodila niso najbolj ustrezna za naš delovni proces, mu (ji) to na umirjen način sporočimo, s priporočili za drugačno odločitev ali ravnanje, brez vmesnih negodovanj in širitve negativnih informacij v naši socialni mreži.

Pa pustimo vodjo, s katerim ali katero se tudi sicer ne razumemo najbolje, postrani. Vprašajmo se, v kateri od obeh alternativ se bomo sami počutili bolje: ko bomo, in to v situaciji, ko smo tudi sicer obkroženi z resnimi, pogosto negativnimi informacijami, negativno predstavo o situaciji še poglabljali, ali ko bomo skušali konstruktivno prispevati k temu, da bo naše življenje in delo čim bolj ustrezno potekalo še naprej. Svetujem drugo alternativo.

Sodelovanje, pa četudi na daljavo, potrpežljivost, pa četudi do tistih, do katerih naš odnos do sedaj ni bil najboljši, strpnost do raznolikosti in solidarnost. Povsem načrtno, razumsko se danes odločimo za tisto »verzijo« odziva in odnosa, ki bo nam in vsem drugim pomagala, ne pa poglabljala negotovosti in zaskrbljenosti, s katerimi se že tako soočamo.