V preteklosti smo že pisali o tem, kako je delovno okolje povezano z delovnim zadovoljstvom in psihološkim blagostanjem. V spodnjem prispevku pa lahko preberete odličen zapis o tem, na kaj vse bi morali biti pozorni pri optimalnem delovnem okolju, kakšno vlogo ima pri tem psihologija, pa tudi arhitektura in ergonomija.

---

Piše: Eva Boštjančič

Psihologija se razprostira prav v vse kotičke našega življenja. Je veda, ki proučuje, kako se posameznik vede oziroma odziva na določene dejavnike v okolju – to so lahko ljudje (npr. sorodniki, prijatelji, sodelavci), situacije (npr. praznovanje rojstnega dne, pogajanje za višje plačilo) ali fizično okolje (npr. telovadnica, prometna cesta, pisarna). Psihologi se poleg tega, da raziskujemo delovanje človeka, posredno ukvarjamo tudi z oblikovanjem okolja. V prihodnosti bomo pod tem izrazom gotovo imeli v mislih tako fizično kot tudi virtualno okolje.

Na delovnem mestu posameznik preživi vsaj 8 ur dnevno, zato je pomembno, da je okolje vzpodbudno in prijazno za zaposlenega. A kaj je to prijazen delovni prostor? Na eni strani gre za fizične dejavnike, na drugi pa za psihološke. S tem področjem se sistematično ukvarja znanstvena veda, ki se imenuje ergonomija. Poskuša prilagoditi delovno okolje in stroje psihičnim in fizičnim značilnostim zaposlenega (npr. tipkovnica pri računalniku, luči v letalski kabini, pisarniški stol, smer in jakost osvetlitve). Kako bo lahko ergonomija oblikovala naše bodoče delovno mesto, pa si poglejmo po korakih.

Delo v pisarni ali delo na rajskem otoku?

V prvem koraku se vprašajmo, ali raje delamo v zaprtem prostoru (npr. v pisarni, učilnici, proizvodni hali) ali v odprtem (npr. poslovna potovanja, v naravi). V prihodnosti bo možnost izbire lokacije delovnega mesta gotovo večja kot je bila do sedaj. Mladim se ponujajo možnosti dela na daljavo, kar ne vključuje le dela od doma, temveč tudi možnost dela s kakšne bolj “sanjske” in oddaljene lokacije. Delovno okolje se seli tudi v virtualne pisarne, kjer bo medosebnega stika manj, več pa aplikacij – za sestanke, izmenjavo dokumentov, timsko delo.

Sonce ali luč?

Drug pomemben korak pri oblikovanju našega delovnega mesta predstavlja svetloba, ki že pregovorno velja za vir življenja. Čeprav bomo veliko časa preživeli za ekrani, nam naravna svetloba daje še kako potrebne informacije za uravnavanje našega dnevnega bioritma in aktivnosti, ki so z njim povezane (npr. kdaj smo najbolj učinkoviti, kdaj je čas za dnevni obrok). Zato arhitekti v neprimerno osvetljene prostore že danes usmerjajo svetlobo s pomočjo svetlobnih kanalov, ogledal ali svetil, katerih svetloba je zelo podobna naravni. Od gledanja v ekran pa lahko postanemo tudi utrujeni. Že danes razmišljajmo, kako se spočiti in kako razbremeniti naše oči od prevelikih kontrastov, od bleščanja in neprimerne osvetlitve. To lahko naredimo s povabilom kolega na klepet, s sprehodom v mesto ali naravo ali pa morda z meditacijo pri zaprtih očeh. 

Klimatska naprava ali vročina?

Tudi temperatura je pomemben gradnik naše bodoče pisarne. Tako kot nekoč in danes, bo tudi v prihodnje delodajalec pričakoval od nas učinkovitost in dobre delovne rezultate. Razmišljam in predvidevam, da bo optimalno okolje ostalo podobno današnjemu – pisarniško delo od 20 do 21 stopinj, lahko delo v stoječem položaju 18 stopinj, težka dela 17 stopinj, zelo težko fizično delo 15 stopinj Celzija. Delo v ekstremnih temperaturah je naporno, izčrpajoče, kar si bomo tudi v prihodnje lajšali z vgradnjo klimatskih naprav, montažo senčil ali pa grelnih teles v bolj hladnem delu leta.

Kisik ali ogljikov dioksid?

Ko si dlje časa v zaprtem prostoru, lahko dobiš občutek, da ti zmanjkuje zraka. Slabša kakovost zraka lahko povzroča glavobole, utrujenost, suhe oči, suho grlo, prehlad, razdražljivost, celo kožne izpuščaje. Z delom na daljavo bomo lažje uravnavali to komponento, ko si bomo na primer doma lahko prižgali dišečo svečo ob pisanju nekega poročila ali enostavno le odprli okno. Na drugi strani pa, če bomo imeli pisarno v 13. nadstropju steklene poslovne stavbe, potem se ne bomo mogli izogniti umetnemu prezračevanju (niti ogrevanju niti hlajenju).

Hrup ali tišina?

En korak je namenjen tudi zvoku, ki oblikuje ali dopolnjuje prav vsak delovni prostor. Nekateri pametni telefoni imajo že danes vgrajeno funkcijo, da avtomatično znižajo jakost zvoka predvajanega posnetka, kar dolgoročno pripomore k ohranjanju naše slušne kapacitete. Prijetna in ravno dovolj tiha glasba pa lahko zaposlenega stimulira, da je pri delu še bolj učinkovit. Čez nekaj let bo, tako kot se nakazuje že danes (npr. sočasno zvonenje telefona, prihajanje e-sporočil, klepetanje na družbenih omrežjih, brnenje motornih vozil z ulice), potrebno številne sočasne izvore zvoka začeti sistematično omejevati. Mlajši so na takšno polifonijo navajeni – starejši kot si, pa si bolj produktiven, če je (tudi) slušnih informacij manj in ne več.

Osamljen ali v družbi?

Zadnji korak pa je namenjen temu, da oblikujemo še naše psihološko okolje, ki je tesno povezano z našimi sodelavci in vodjo. Ali si jih lahko izberemo? Ali si jih lahko oblikujemo in spreminjamo po lastni meri? Odgovora na obe vprašanji sta bolj nikalna kot pritrdilna. Ponavadi se znajdemo v okolju, ki že ima vzpostavljene delovne navade, določene vrednote in način komuniciranja. V prihodnje pa se odpira vedno več možnosti, da bodo mlajše generacije bolj aktivno kreirale medosebne odnose ter se intenzivneje vključevale v proces vodenja in organiziranja.

Predpogoj za dobro psihološko delovno okolje pa je tudi naše zdravje in zadovoljstvo. Zato že danes marsikateri delodajalec aktivno skrbi za dobrobit zaposlenih, tako z organizacijo aktivnosti med delom kot tudi v prostem času. Nekateri ponujajo aktivne (npr. športne) delovne odmore, drugi skupinske sprehode, tretji se odločajo za prostovoljske delovne akcije, ki so tudi pokazale pozitiven učinek za zadovoljstvo in zavzetost zaposlenih. V prihodnje bomo v delovnih organizacijah večjo skrb namenjali tudi skupnim prostorom in prostorom za druženje, saj bomo pogosteje delali na daljavo, naša srečanja v fizičnem okolju pa bodo namenjena povezovanju, izmenjavi informacij in seveda tudi neformalni komunikaciji, ki se lažje odvija na kavču v skupni kuhinji kot pa za kovinsko pisalno mizo.

Javno ali zasebno?

Naj zaključim z najbolj psihološkim korakom od vseh do sedaj naštetih – s potrebo po zasebnosti. Tudi v prihodnje bi bilo dobro, da si delovno okolje uredimo tako (morda že v času načrtovanja ob pomoči arhitektov), da imamo možnost umika pred motnjami, ki se lahko pri delu pojavijo. Kam se lahko za trenutek umakne natakar med strežbo, ko ni gostov, kje se lahko spočije zdravnik, ki opravlja nočno izmeno, kje lahko vodja kadrovske službe intervjuja kandidata za novo delovno mesto, ne da bi se srečal z drugimi zaposlenimi. Veliko potrebo po zasebnosti pa imamo tudi na družbenih spletnih omrežjih, tudi pri komunikaciji po e-pošti. Čeprav skoraj vsak dan nastane nova aplikacija, pa se preredko vprašamo, kaj se zgodi z informacijami, ki jih v aplikacijo vnesemo ali pa jih morda le-ta že kar sama beleži in shranjuje.

Delovne naloge se spreminjajo iz leta v leto, včasih celo hitreje, kot si tega želimo. S tem pa se spreminjajo tudi pogoji dela in z njimi fizično delovno okolje. Verjamem, da prihod vsake nove generacije na trg dela s seboj prinese nova pričakovanja in nove potrebe. Tukaj lahko skupaj stopimo psihologi in arhitekti, da oblikujemo vzpodbuden, prijeten in zanimiv delovni prostor, v katerega se bomo z veseljem vračali dan za dnem.