Piše: Nejc Ašič

Vsi se znajdemo v situaciji, ko je naše mnenje popolnoma različno od mnenja našega kolega, sodelavca, prijatelja, mogoče tudi partnerja … Kultura strpnosti različnih mnenj je v Sloveniji sicer v porastu, saj se čedalje bolj spodbuja k temu, da si dopuščamo svobodo različnih mnenj. Tako na fakulteti, v podjetjih, kot v družbi na sploh. Kako pa se resnično soočiti s tem, da imamo med seboj različne poglede na isto stvar? Kako in zavoljo česa ‘do zadnjega’ braniti naše stališče ter kdaj poseči po konsenzu? Koliko agresivno pristopati, ko branimo svoje stališče, in kdaj vendarle pustimo možnost, da spremenimo svoje lastne mnenje? O tem sem premišljeval zadnje mesece, bolj intenzivno pa zadnje tedne …

V enem samem dnevu smo vpeti v različne situacije, kjer se srečujemo z različnimi ljudmi. Vsak od nas ima določene poglede in prepričanja ter skoraj vsak od nas je do neke mere prepričan, da ima vedno prav. Gre za osnovno dinamiko ohranjanja samopodobe, zdravega ega – “pravilno razmišljam in moj prav je samo moj prav”. Do neke mere to drži – vsak posameznikov ‘prav’ je pravilen na svoj način, a le do določene mere.

Tekom študija smo imeli ogromno seminarskih debat, vključen sem bil v različne projekte, kjer sem se srečeval z različnimi pogledi na določeno stvar. Pa ne gre za neka ideološka prepričanja ali neke globlje zakoreninjene stereotipe, ampak za čisto osnovne stvari, kot npr. ali se odločiti za plan A ali za plan B, ko snujemo kakšen projekt. Se odločiti za naročnika 1 ali naročnika 2? Pa pridejo sestanki, kjer ‘brainstormamo’ oz. ‘zanetimo možgansko nevihto’. In toliko, kot jih je na sestanku, toliko idej se rodi! Pa je potrebno tekom kakšnega projekta potrebno sprejeti neko odločitev, ki je na videz preprosta. Pa vprašaš sodelavce, ‘ej, kako se bomo odločili?’, pa jih polovica odgovori tako, druga polovica pa čisto drugače. ‘Pa saj to ni normalno, zakaj se ne strinjamo, zakaj mora biti toliko različnih mnenj’, si potem rečeš po napornem sestanku, kjer po dobri uri ugotoviš le to, da si ugotovil, da imamo vsi različne poglede. Naredili pa še nismo nič. Pf, kako neznosno in utesnjajoče! Pa dajmo raje delati, ne pa samo diskutirati!

Pa je to dejstvo nestrinjanja res tako utesnjujoče? Do nedavnega sem imel kar zadržke povedati, kaj si mislim oz. kako bi se jaz določene faze v projektu lotil. Strah, da ne bom razumljen, pa potem tisti dvom, ali so moji pomisleki sploh pravilni. In seveda tista misel – drugi so bolj kompetentni kot jaz, imajo že prav! Hm, pa sem opazoval tako svoje kolegice in kolege na fakulteti, pa znance, pa prijatelje – in ugotovil, da si vsi drznejo povedati svoje mnenje! Zanimiva izbira besede ‘drzniti’ – je povedati svoje mnenje dandanes ‘predrzno’, nekaj, za kar potrebuješ pogum, samozavest?

In priznam: velikokrat sem nestrinjanje z menoj dojemal kot kritiko name osebno. Ad hominem kritika, češ – aha, ne strinjaš se z mojim predlogom, ne strinjaš se z mano, ne maraš me. Pa čakaj, no, malo, Nejc, ne moreš tako – pomislim. Človek se samo ne strinja z menoj, ni nujno, da te ne sprejema kot človeka v celoti. Je moje mnenje vse, kar sem jaz? Obstaja med mojim mnenjem in tem, kdo ter kakšen sem jaz, enačaj? Gotovo ne! In tako sem namenjal v zadnjih mesecih ogromno pozornosti različnim debatam med ljudmi v mojih krogih. Nemo opazoval. In opazil, da s tem, da se ljudje ne strinjajo, ne postajajo nič manj kredibilni, kompetentni, ampak ravno nasprotno. Ravno s tem, ko poveš, kako bi stvari stregel ti osebno, pri tem pa skušaš objektivno argumentirati svoje stališče, rasteš. In se učiš. Pri tem pa je seveda pomembno, da znaš tudi poslušati drugega.

In tako sem ugotovil, da je najslabše biti tiho in ne povedati, kaj misliš. Ne govorim, da moramo vsi na vsakem koraku za vsako ceno povedati čisto vse svoje pomisleke in biti hudičev odvetnik pri skupinskem delu 24 ur na dan, a vseeno velja rek: neizrečena misel se ne vrne. In ne pusti sledi. Pri nikomur. Pa še ti jo pozabiš in s tem pozabljaš na sebe. Se zatajiš. In nisi pristen, avtentičen.

Ogromno ljudi poznam, ki od svojega mnenja ne odstopijo. Vztrajajo pri svojem ‘pravu’ do konca in te na koncu celo prepričajo v to, da svoj ‘prav’ spremeniš v njihovega. A so samo tako dobri prepričevalci, retoriki, imajo doktorat iz asertivnosti ali pa si ti tako medel, neizrazen? Kaj pa vem.  Znašel sem se v različnih situacijah, ko sem se ‘podredil’ mnenju sogovornika. Znašel pa sem se tudi v situacijah, ko sem tako strastno zagovarjal svoj pogled do zadnjega, da sem bil jaz tisti, ki je vplival na to, da smo se ravnali po tem, kakor sem rekel jaz. In so drugi na koncu prikimali mojemu pogledu (mogoče so le obupali?). Očitno gre le za to, koliko verjameš v to, kar govoriš, in kako močno za tem stojiš? Ali pa je odvisno od dneva, koliko se mi sploh ljubi argumentirati?

Kakorkoli. Med študijem, v naši karieri, na delovnih mestih, v različnih socialnih situacijah se celo življenje srečujemo z različnimi ljudmi. Imajo različne poglede, različne ideje, kako nek problem rešiti. Tako večurni sestanki, kjer na koncu ugotovimo le to, da se strinjamo v tem, da se ne strinjamo, ne bi smeli predstavljati grožnje na nas same osebno, ampak možnost, da se oplemenitimo. In se prav vsi vprašamo, koliko imam zares prav in koliko nekdo drug ve več od mene. In česa me lahko ta drug nauči. Seveda, če bo pustil, da ga nekaj naučim tudi jaz. Pa bova v simbiozi.

Tako sem hvaležen raznim izkušnjam v življenju in vsem posameznikom, s katerimi sem sodeloval ter še sodelujem, da so me naučili, da se o tudi banalnih stvareh ne strinjamo ter da v tem ni nič napačnega. Da je pravzaprav naravno in predstavlja protiutež enoumju, ki bi vladalo, če bi se vsi v vsem strinjali. Kultura dialoga in komunikacija, da si pa vendarle na glas povemo, da se ne strinjamo, pa mora biti. A do slednje je dolga. Predvsem pa je zanjo potrebna emocionalen kapital posameznika in ogromna mera socialne inteligentnosti. A vsekakor strah, da se ne strinjam z nekom, ne sme obstajati. Predvsem pa nestrinjanje in izražanje lastnih mnenj ne želim več dojemati kot prepira, marveč le kot trčenje dveh mnenj, ki bosta konsenz dosegla le tako, da se bosta srečala.

Pa vi – se bojite nestrinjanja z vašim mnenjem? Vas kaj zapeče, ko nekdo reče, ‘oprosti, tukaj pa se ne strinjam s teboj!’ Stopite v obrambno pozicijo in se počutite osebno napadenega ter na vse pretege skušate dokazati, da se ta drugi moti? Ali dotičen trenutek dojemate kot priložnost osebnostne rasti, učenja in navsezadnje kot krepitev kolegialnih, kvalitetnih medosebnih odnosov?