Prezentizem – ali nas je res tako strah ostati doma?

Infografika: Nastja-Cindy Zupančič

Piše: Anita Vončina

V današnjem času je zaradi pritiskov s strani delodajalcev, strahu pred izgubo delovnega mesta ter željo po ohranjanju dobrih odnosov s sodelavci in predvsem nadrejenimi, vse pogostejši prezentizem. Gre za pojav, ko so ljudje na delovnem mestu prisotni, vendar ob tem hkrati odsotni. To zveni nekoliko nesmiselno, kajne?

Prezentizem je občutek, da morajo ljudje priti na delo, čeprav so bolni, pod stresom oz. imajo kakšne druge težave, zaradi česar svojega dela ne morejo opravljati optimalno. Slednji se ne pojavlja le v delovnih okoljih, ampak je vse pogostejši tudi v šolah, predvsem med študenti. Že ko pomislim nase ter svoje kolege se zavem, da na fakulteto pogosto prihajamo kljub prehladu, vročini ali z drugimi težavami, ker nas je strah, da ob koncu semestra ne bomo imeli 80% prisotnosti in s tem opravljenih obveznosti! Prav teh 80% nas motivira, saj se v nasprotnem primeru lahko poslovimo od napredovanja v višji letnik. Vsako bolezensko stanje, s katerim posameznik pride na delo vpliva na njegovo delovno zmogljivost ter posledično zmanjšuje njegovo produktivnost in uspešnost. Obolenja torej vplivajo na kvantiteto dela (ljudje delajo počasneje, kot običajno) ter na kvaliteto dela (pojavljajo se napake). Vse to vodi do zmanjšane produktivnosti na ravni podjetja, hkrati pa se povečuje tudi absentizem – odsotnost od dela zaradi bolezni. Več o razlikah med prezentizmom in absentizmom si lahko pogledate na filmčku, ki so ga ustvarili študentje psihologije. Objavljen je tudi na spletni strani http://www.psihologijadela.com, najdete pa ga s klikom na to povezavo.

Ob vsem tem, kar sem zgoraj napisala, se mi porajata dve ključni vprašanji:

Kje je tista meja, ko rečeš, da se »dovolj slabo« počutiš in moraš ostati doma?
Zakaj delodajalci v bistvu spodbujajo prezentizem, kljub temu, da je na dolgi rok to za podjetje (ter zaposlene) slabše?

Najprej se bom posvetila prvemu vprašanju. Zdi se mi, da je težko postaviti točko, ki razmejuje stanje ko bi bilo dobro ostati doma ter stanje, ki nam še omogoča dobro opravljanje dela. Po nekaterih avtorjih so vročina nad 38 stopinj ter močno vneto grlo in močan kašelj razlogi, zaradi katerih lahko ostanemo doma. Sama menim, da se tega ne morejo držati vsi posamezniki, saj se ljudje med seboj zelo razlikujemo. Nekateri se že ob vročini 37,2 počutijo tako slabo, da niso sposobni opravljati dela, spet drugi pa lahko ob višji temperaturi funkcionirajo brez večjih težav. Mislim, da je naš odhod na delovno mesto odvisen tudi od tega, kakšno delo opravljamo. Če ima posameznik običajen prehlad, potem bo najverjetneje dovolj sposoben oditi v službo, razen če seveda opravlja delo, kjer bi s tem lahko ogrozil druge, zelo občutljive posameznike (npr. v bolnišnicah, kjer imajo nekateri ljudje zelo oslabljen imunski sistem). Nemogoče je torej postaviti točen kriterij, kdaj naj ostanemo doma, ker je to odvisno od številnih dejavnikov.

Na drugo vprašanje je nekoliko težje odgovoriti. Menim, da delodajalci prezentizem spodbujajo na več načinov, vendar se morda tega sploh ne zavedajo. V nekaterih podjetjih je problem organizacijska kultura, saj je zaposlene strah ostati doma, ker se bojijo, da bodo izgledali manj pripadni svojemu delu, oz. jih je strah izgube svoje službe. Nadrejeni imajo prav tako visoka pričakovanja do zaposlenih in jih lahko na različne načine sankcionirajo, če si vzamejo bolniško (npr. zaposleni težje napreduje na delovnem mestu, lahko se pojavi celo mobing). Cilj večine delodajalcev je, da so zaposleni čim več v službi in čim manj na bolniški. S tem zmanjšujejo absentizem, vendar po drugi strani spodbujajo prezentizem. Težava je tudi v tem, da so zaposleni pogosto preobremenjeni in imajo posledično občutek, da ne smejo biti odsotni, saj zaradi tega delo ne bi bilo opravljeno oz. bi njihove naloge morali opravljati sodelavci. Čeprav obstajajo določeni ukrepi za odpravljanje prezentizma (glej infografiko), pa jih delodajalci največkrat ne zaznavajo kot investicijo, temveč kot strošek. Zdi se mi, da bi bilo potrebno delodajalce izobraziti in jim pokazati, katere so pozitivne posledice, ki bi jih lahko dosegli z različnimi ukrepi za zmanjšanje prezentizma.

Ali nas je torej res tako strah ostati doma? Ali nam služba, status, odnosi z nadrejenimi res pomenijo več kot zdravje? Vsak posameznik, ki koleba med dejstvom, ali naj gre v službo ali naj zaradi obolenja ostane doma, naj si zastavi ta vprašanja in o njih razmisli. Konec koncev je naše zdravje izjemnega pomena in nam omogoča, da lahko delujemo na različnih področjih življenja.

Zdravo, sem Anita – študentka psihologije Univerze v Ljubljani. Zelo uživam v naravi, saj mi omogoča lažje razmišljanje in ogromno sprostitev. V Ljubljani me lahko torej pogosto vidiš na Rožniku, ki je le malo oddaljen od mojega doma! Zelo cenim tudi čas, ki ga preživim z družino in prijatelji, saj so oni temelj zaupanja in varnosti ter osebe, na katere se lahko zanesem. 🙂