Blog / HRM / Psihologija dela / Stres in izgorelost / Uspešnost in učinkovitost / Zdravje in dobro počutje / Čustva pri delu

Pravica do odklopa – zabrisanost meje med delom in prostim časom

Piše: Timotej Jerman

Ali imate kdaj slabo vest, ker na dopustu ne pregledujete službene e-pošte? Ali kdaj začutite potrebo, da se sogovorniku opravičite, če mu na elektronsko sporočilo ne odgovorite še isti dan? Tehnologija 21. stoletja nas je po eni strani osvobodila in opolnomočila, po drugi strani pa zatrla in vklenila: leta 2002 je svojo e-pošto izven delovnika pregledovalo zgolj 10 % zaposlenih, danes pa jih to počne vsaj 50 %. E-poštni nabiralnik je tako ena od prvih postaj po tem, ko se zbudimo, ter ena od zadnjih, preden zaspimo.

Po nedavni anketi britanskega časnika The Guardian ima 64 % udeležencev težave z »odklopom« od dela po koncu delavnika. Današnja »priklopljena« delovna kultura od nas kot delojemalcev pogosto zahteva dosegljivost 24 ur na dan, 7 dni v tednu, za katero ne prejmemo nikakršnega nadomestila, kaj šele nagrade. Sprijaznili smo se s prepričanjem, da gre zgolj za enega od stranskih učinkov našega časa, spregledali pa dejstvo, da za vsak delovnik oddelamo še nekaj neplačanih nadur in s tem škodujemo svojemu zdravju in blagostanju. Med ogroženimi se na primer znajdejo posamezniki, zaposleni v zagonskih podjetjih, zdravstvu, računovodstvu in oglaševanju.

Raziskave kažejo, da neprestana dosegljivost prek klicev, sporočil, e-pošte in družbenih omrežij izničuje pozitivne učinke, ki jih sicer prinaša delo, tj. zdravje, blagostanje in medsebojno povezanost. Od dela se moramo odklopiti tudi miselno, ne zgolj telesno, sicer smo v nevarnosti za:

  • kognitivno preobremenjenost,
  • čustveno izčrpanost,
  • negativna čustvena stanja (npr. anksioznost in depresivnost),
  • nezadovoljstvo v medosebnih odnosih, tako znotraj kot izven delovne organizacije (npr. več sporov v partnerski zvezi),
  • kronični stres ter
  • izgorelost.

Zabrisanost meje med delom in prostim časom posredno ogrozi tudi delodajalca, saj prispeva k:

  • absentizmu,
  • fluktuaciji,
  • deviantnosti,
  • šibkejši organizacijski pripadnosti ter
  • omejeni produktivnosti.
pravica do odklopa

Priča smo zabrisanosti meje med delom in prostim časom.

Količina časa, ki ga posameznik porabi za spremljanje in odgovarjanje na e-pošto, pravzaprav ni osrednjega pomena; negativen učinek se kaže že ob samem pričakovanju, da lahko vsak čas prispe službeni klic ali sporočilo, kar imenujemo anticipatorni stres. Tudi če k neprestani dosegljivosti nismo zavezani, pa nas včasih premami že sama radovednost, ali se je zgodilo kaj pomembnega. S tem tudi sami brišemo meje med delom in prostim časom.

Zabrisanost meje med delom in prostim časom pa je zgolj košček mozaika četrte industrijske revolucije. Če želimo v svojem poklicu uspeti, ni dovolj, da ga opravljamo ravnodušno. Moramo ga oboževati in živeti zanj, svoje navdušenje pa povrh oglaševati na družbenih omrežjih, s čimer stopamo še en korak bližje temu, da se naša identiteta zliva z delodajalčevo. Elon Musk pravi, da bomo svet na bolje spremenili šele pri 80- do 100-urnem delovniku. Iz tovrstnih zgodb o uspehu in iz motivacijskih sporočil, kot je »Don’t stop when you’re tired, stop when you’re done.«, razberemo, da danes poveličujemo deloholizem.

Antropološke študije kažejo, da v predkapitalistični dobi nismo bili tako obsedeni z delom. V srednjem veku je delovnik angleških kmetovalcev obsegal zgolj 150 dni na leto. Čeprav so tudi oni delali po 8 in več ur dnevno, je bil njihov čas bolje uravnotežen z odmori za zajtrk, kosilo, popoldanski počitek in večerjo ter z verskimi in drugimi prazniki. V 21. stoletju smo temu naredili konec; delo je postalo nova vera, medtem ko so sprostitev, hobiji, vzgoja otrok in branje knjig v prostem času postali znaki lenobe. Živimo v času neprekinjenega delovnika, ki ga dodatno spodbujajo LinkedIn, Slack, Viber, Yammer in druga poslovna družbena omrežja. Prekinitev delovnega razmerja je za posameznika torej lahko problematična, saj zamaje velik del njegove identitete. Marsikdo si ravno zaradi strahu pred izgubo službe ne upa biti nedosegljiv …

Premik v nasprotno smer je z letom 2017 naredila Francija. Tamkajšnja podjetja so zaposlenim dolžna zagotoviti pravico do odklopa od tehnologije. Točen dogovor naj bi kandidati z delodajalcem dosegli vnaprej, v odsotnosti le-tega pa je delodajalec dolžen objaviti jasne zahteve glede dosegljivosti izven delovnika. Reforma je bila sprejeta kot varovalo pred izgorelostjo, nespečnostjo, slabimi medosebnimi odnosi ter nasičenostjo z informacijami. Tudi na ravni EU smo priča podobnim regulacijam, vendar se soočamo s težavo, da zakonodaja težko dohaja vsakodnevne tehnološke spremembe. Poleg tega še ni razrešeno vprašanje o sankcioniranju kršitev.

»Vse težave človeštva izhajajo iz človekove nezmožnosti, da bi v tišini sam sedel v sobi,« je v 17. stoletju dejal francoski filozof Blaise Pascal. Kaj naj torej storimo, da se bomo lažje odklopili? Kaj naj storimo, da bomo spet začeli ceniti prosti čas?

  • Kot delojemalci lahko delamo na čuječnosti, ki nam pomaga prevzeti nadzor, ki nam ga pričakovanja na delovnem mestu odvzemajo.
  • Na organizacijski ravni lahko uvedemo dneve brez e-pošte ali pa se dosegljivost izven delovnika izmenično dodeljuje različnim zaposlenim.
  • Kot delodajalci lahko določimo interval nedosegljivosti in se ga strogo držimo na vseh ravneh delovne organizacije.
  • Če delovno mesto zahteva dosegljivost izven delovnika, to kot delodajalci formalno izrazimo že vnaprej, v začetnih fazah selekcijskega postopka.

Kljub črnogledosti v prispevku naj poudarim, da se nekateri posamezniki lažje prilagodijo na opisane zahteve kot drugi oziroma »priklopljenosti« niti ne doživljajo kot stresor. Kot primer prilagam citat z enega od forumov na to temo: “We actually aren’t supposed to reply to e-mails or take calls after hours, but I always check my work e-mail as part of my prep routine for the next day. I hardly ever reply to anything, though I do it partly because I enjoy my work, but mostly because I actually like spending a few minutes each night giving my next day a mental once-over, because I think way better at night than first thing in the morning. Having a vague idea of what needs to get done beforehand lets me take a few minutes to just enjoy my coffee, recline my chair and just wake up properly. Easily worth sacrificing 15 – 20 minutes of my evenings for.”

 


O avtorju

timotej.jpgTimotej Jerman opravlja magisterij iz psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Strokovno se najbolj navdušuje nad psihologijo potrošnika in vedenjsko ekonomijo, v prostem času pa se ukvarja z glasbeno produkcijo in rad prebira najrazličnejše knjige.