Blog / HRM / Lastnosti trga dela / Odnosi z zaposlenimi / Podjetništvo, samozaposlitev / Psihologija dela / Tujina, moja službena domovina / Čustva pri delu

Od igralca do predsednika, od stevardese do …

Sprememba kariere postaja stalnica v našem življenju

Piše: Eva Boštjančič

Koliko časa ste že z vašim partnerjem?

Razmišljam, da je prava umetnost ostati z enim in istim partnerjem skozi vse življenje – od 18. leta, ko si na pragu kronološke zrelosti, poln pričakovanj, mladostne zagnanosti, optimizma, do pozne starosti, ko te bo oblikovala modrost, preudarnost in številne doživete trpke in sladke izkušnje. Zakaj umetnost? Ker gre za človeka res dolgo obdobje 40, 50, morda celo 60 let, skozi katerega se spreminjamo, rastemo, zorimo, preoblikujemo naše osebne vrednote, stališča, prepričanja. Tudi naša osebnost se spreminja ob tem. In imeti moramo gromozansko srečo ali pa v odnos nenehno vlagati veliko energije, da se oba s partnerjem razvijata v isto smer in tako ostajata skupaj v kvalitetni zvezi. Drugače pa pride do ločitve in ponovnega lova.

spreminjanje v življenju

Naša osebnost in naša kariera se tekom življenja spreminja. Foto: Pixabay

Sidra se tekom kariere spreminjajo – v vsakem življenjskem obdobju nas vleče drugam

Podobno je z našo kariero. Teorija kariernih sider pravi, da se naši interesi in vrednote (ki jih povežemo v t.i. sidro, kamor nas v karieri vleče) dobro izoblikujejo šele po desetih letih naših delovnih izkušenj. Da nas npr. ob vstopu na trg dela mami denar, uspeh in z njim povezan ugled. In tako iščemo delovne izzive, ki bi nam čim hitreje prinesli finančni uspeh in spoštovanje v družbi. Ko se npr. mlada profesorica angleščine raje prijavi za dobro plačano službo stevardese kot za, žal, v družbi manj ugledno delovno mesto učiteljice angleščine v osnovni šoli.

Po prvih desetih letih delovne dobe posameznik preide iz razvojnega obdobja mladega odraslega v obdobje zrelosti, za katerega so značilni drugačni izzivi – želja po večji stabilnosti za nekatere, napredovanju po kariernih stopničkah za druge ali iskanje novih možnosti za tretje.

Žal nas sistem sili k ustaljenim potem

Izobraževalni sistem je v Sloveniji oblikovan tako, da več kot imaš let šolanja za seboj, bolj te sili k ožanju lastnih interesov, k iskanju “pravega” področja dela ali študija (že pri devetnajstih letih), k specializaciji. Okolje – npr. prehitra specializacija otrok v točno določeno športno panogo, helikopterski starši, nekreativen šolski sistem – posamezniku ne omogoča, da bi se spoznal sam s seboj, s potenciali, ki jih ima, z različnimi interesi, ki bi jih lahko združil v zanimiv in morda drugačen poklic. Tako večina izbere vnaprej predvidljivo in začrtano karierno pot, ob tem pa pozabi na osebno izpolnitev.

Teža, ki jo nosijo mnenja drugih

sistem in kariera

Sistem nas sili k predvidljivi karierni poti. Foto: Pixabay

Kaj bodo rekli drugi, če se sin intelektualcev odloči za vrtnarski poklic? Kako bosta odreagirala starša, če se edinka odloči, da odide na študij v tujino? Kakšna tišina bo zavela v ateističnem sorodstvu, če se bo njihov nečak odločil za duhovniški poklic? Ja, mnenja drugih so pri nas prej breme kot blagoslov mladim ob stopanju na drugačne poklicne poti. Breme drugih pa nosimo s seboj tudi kasneje, ko zbiramo pogum, da npr. zapustimo dobro plačano delo po pogodbi za nedoločen čas in odpremo svoj s.p.

Potreben je pogum

A, kot je veliki Aristotel šele v poznih štiridesetih letih našel svoje poslanstvo v pisanju in filozofiji, ni nikoli prepozno tudi za nas. Danes je povprečna starost idejnih vodij uspešnih zagonskih podjetij 45 let in ne 25, kot bi si marsikdo mislil.

Naše kariere gradimo skozi leta, vztrajno in postopoma. V obdobju od 40. do 64. leta pridobivamo na karierni prožnosti, odpirajo se nam nove priložnosti, sposobni smo različna področja povezovati ali nadgraditi na osnovi preteklih izkušenj in vedno bolj sproščene kreativnosti. Zato lahko nekdo, ki se je šolal za igralca, kasneje v karieri prevzame vodstveno delovno mesto (seveda ob ustreznih predispozicijah in dodatnem izobraževanju s področja vodenja), stevardesa postane vzgojiteljica predšolskih otrok (ob ustrezni osnovni izobrazbi ali kasnejši prekvalifikaciji), univerzitetni profesor odpre privatno gimnazijo (če ima pogum in ustrezne vire), trgovka se prešola za kozmetičarko in odpre lasten salon (ob ustreznem šolanju), ali pa se gimnazijski maturant po delu za tekočim trakom posveti dnevnemu varstvu hišnih ljubljenčkov (ko analizira ponudbo na trgu).

sprememba kariere

Za spremembo kariere je potreben pogum. Foto: Pixabay

Vse se da! Odvisno pa je od nas samih. No, malo sreče včasih prav pride, a več veljajo pogum, vztrajnost, ideje in priložnosti. Predlagam, da:

  • Ne ostajamo v coni udobja.
  • Ne silimo mladih, da pri 19. letih izberejo študij, ki jih bo determiniral za celo življenje.
  • Ne kritizirajmo pogumnih, ki si upajo v karieri narediti korak drugam.
  • Naj nas naša osnovna izobrazba ne ovira pri razmišljanju o novih delovnih priložnostih.

Raje pa:

  • Razmišljajmo drugače od drugih.
  • Novo področje dela nam bo prineslo osebne izzive kot tudi strokovno in osebno rast.
  • Vsak padec je lahko tudi skok k nečem boljšemu.
  • Spremenimo svoj hobi v delo, ki ga bomo opravljali s strastjo.