Piše: Tinkara Jeršan

Infografika: Viktorija Perenič

»Bolj kot teoretično znanje in trde, poklicno specifične veščine, bodo vse bolj pomembne mehke veščine – prilagajanje, vseživljenjsko učenje, samoupravljanje, učinkovito odločanje in upravljanje s kompleksnimi situacijami  – ki bodo uporabo teoretičnega znanja omogočale.«

Z nastopom četrte industrijske revolucije je prišlo do velikih sprememb na trgu dela in tako tudi pričakovanj, ki jih imajo delodajalci od kandidatov za zaposlitev. Nove tehnologije so že, in bodo v prihodnosti verjetno še bolj, spremenile naravo dela na vseh področjih. Avtomatizacija in digitalizacija že vplivata na naloge zaposlenih, ki se zato na mnogih delovnih mestih spreminjajo.

V Sloveniji je vedno več visoko izobraženega kadra, ki je po končanem študiju teoretično zelo usposobljen za delo, saj je visokošolsko izobraževanje usmerjeno predvsem v teoretično znanje.

Poleg visoke strokovne teoretične usposobljenosti pa so danes na trgu dela pomembne še druge lastnosti delavcev, ki v izobraževanju navadno niso v ospredju in se jim ne posveča veliko pozornosti. Pričakovali bi, da so po zaključku študija kandidati z enako izobrazbo med seboj precej izenačeni in se bodo na delovnem mestu vsi izkazali kot enako uspešni, a temu seveda ni tako. Nekateri na delovnem mestu zelo učinkovito, jasno in prepričljivo posredujejo informacije, drugi pa imajo pri prenašanju idej večkrat težave, ne uspejo prepoznati in zadovoljiti potreb strank. Zakaj nekateri dobro sodelujejo v skupini in usklajuje različne interese, spet drugi pa ne uspejo dejavno prispevati k doseganju ciljev kljub svojemu teoretičnemu znanju? Nekateri so pri svojem delu zelo kreativni in inovativni, stremijo k izboljševanju, drugi pa delo ves čas svoje poklicne kariere opravljajo na enak način. Kako, da se določeni ljudje v razmerah tveganja učinkovito in hitro odločajo ter pri tem upoštevajo predvidene zaključke in napovedi, spet drugi pa tega niso vešči. Zakaj so nekateri lahko tudi zelo fleksibilni glede na zahteve dela in učinkovito upravljajo s časom, drugim pa to nikakor ne uspeva? Poleg osebnostnih lastnosti, s katerimi bi deloma verjetno lahko odgovorili na ta vprašanja so v ozadju tudi mehke veščine, ki prispevajo k razlikam med posamezniki pri delu.

Mehke veščine predstavljajo kombinacijo kognitivnih, metakognitivnih, medosebnostnih, intelektualnih in praktičnih spretnosti ter etičnih vrednot. Omogočajo prilagajanje trenutnim okoliščinam in pozitivno obnašanje na način, da je posameznik sposoben učinkovitega spopadanja z novimi izzivi in vidiki profesionalnega ter vsakodnevnega življenja.

Ravno te veščine bodo verjetno poleg tehnologije v četrti industrijski revoluciji igrale pomembno vlogo. Imeli bomo naprave, ki bodo namesto nas računale, izdelovale modele, sestavljale produkte …, a napredne naprave ne bodo morale namesto nas opravljati čisto vsega. Še vedno bomo vpeti v socialno okolje, v katerem se bomo morali znajti. Kljub skrbnemu načrtovanju, se stvari ne bodo vedno odvijale, kot bi pričakovali in temu se bomo morali fleksibilno prilagajati. V ogromni količini informacij bomo morali kritično izbrati kredibilne vire. Prepričati bomo morali naše nadrejene in stranke, da je naša ideja zares najboljša. Poleg tega, da delo iz službe z lahkoto nesemo domov, bomo morali uravnotežiti in ločevati zasebno življenje in službo, saj bomo le tako lahko uspešni v obeh. V vse pogostejšem medkulturnem povezovanju se bomo morali znajti tudi v multikulturnih okoljih.

Zdi se, da bodo te veščine igrale ključno vlogo na področju dela. Vprašanje, ki se na tem mestu pojavi pa je, kje in kako se jih lahko naučimo? Ali se je mogoče mehke veščine naučiti v obstoječem izobraževanju? Kako bi jih lahko vključili v poučevanje?

V izobraževanje bi morali bolj vključevati praktično uporabo znanja in s tem tudi mehke veščine. Če pomislim na svoje izkušnje se mi zdi, da se jim študentje tudi ko imamo priložnost jh pridobivati in uriti raje izogibamo. Tako raje sodelujemo s kolegi, ki jih dobro poznamo in s katerimi imamo pozitivne izkušnje, pričakujemo natačna navodila profesorjev, kako naj napišemo poročilo in smo v primeru, da se od nas pričakuje kreativnost, hitro izgubljeni. Morda bi nas morali tekom poučevanja nekako prisiliti, da izstopimo iz tako imenovane cone udobja in poiščemo priložnosti, kjer lahko pridobivamo omenjene veščine. Menim, da se prevečkrat »sprijaznimo« z veščinami kakršne imamo in ne delamo aktivno na tem, da bi jih nadgradili.

Zdi se nam, da so pomembnejša naša znanja, kot pa veščine, brez katerih znanje pravzaprav nima vrednosti. Lažje se nam zdi naučiti se trde veščine, ki so poklicno specifične. Verjetno tudi zato, ker mehke veščine pogosteje pridejo skupaj z več tveganja kot na primer nerazumevanje v skupinskem delu, ki lahko prinese prepiranje in slabe ocene.

---

O AVTORICI:

Moje ime je Tinkara in sem študentka magistrskega študija psihologije. Menim, da sem sprejemljiva oseba, ki ima rada nova poznanstva in izkušnje. Proste dneve najraje preživljam na morju in soncu. Na področju psihologije me trenutno zanima predvsem psihologija osebnosti.