Izredna profesorica za psihologijo dela in organizacije, dr. Eva Boštjančič, je bila preteklo leto gostja v spletnem podkastu RAZMIHLJANJA. Spregovorila je o mnogih pomembnih tematikah, ki so ta trenutek izstopajoče na področju psihologije dela.

Beseda je sprva tekla o pozitivni diskriminaciji na delovnem mestu. Prav tako je izpostavila fenomen manjšega napredovanja žensk na delovnem mestu v primerjavi z moškimi. Dejala je, da so, zanimivo, ženski principi vodenja povezani z vestnostjo, senzibilnostjo, pri moških pa je pri vodenju v ospredju moč. Izpostavila je, da ženske pri sprejemanju kariernih odločitev premišljujejo zlasti o svoji družini. Boštjančič je izpostavila tudi pomembnost uravnoteženosti in heterogenosti delovnih timov. Odpirala je mnoga vprašanja, kot so npr.: Kako pomembno je postaviti meje na delovnem mestu in za temi odločitvami tudi stati? Kakšno je spodbudno delovno okolje? Kako organizacije – tudi javni sektor – dosegajo svoje cilje? Kako zjutraj vstati in se motivirano odpraviti v službo?

Velik del podkasta je bil namenjen tudi tematiki zdravstva kot organizacije. V slednjem naj bi še vedno veljala jasna hierarhija. Boštjančič je opozorila tudi na izgorelost zdravnikov, medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavcev. Izpostavila je tudi t. i.  menedžeriranje zdravstvenih ustanov in kliničnih centrov ter opozorila, da slednjih zdravniki ne morejo voditi in da bi bilo bolj ustrezno, da bi jih vodili profesionalni menedžerji. Prav tako je v podkastu nekaj besed namenjenih absentizmu v zdravstvu. Na račun negotovih razmer v javnem sektorju zdravstva, naj bi tako vse več zdravstvenih delavcev odhajalo v privatne klinike zdravnikov, kjer naj bi bilo okolje bolj spodbudno. »Če je hierarhija, ne pomeni, da lahko ne ceniš nekoga, ki je pod teboj,« je dejala Boštjančič in še dodala, da v komunikaciji med podrejenim in nadrejenim prijazna beseda vedno lepo mesto najde. Nespoštovanje drug do drugega, na različnih hierarhičnih nivojih, je v slovenskem zdravstvu, po njenem mnenju, še vedno problem.

Kaj lahko posamezniki sami naredijo namesto organizacij, da je delovno okolje bolj spodbudno? Je to empatija? Učenje veščin ustrezne komunikacije? V Sloveniji se bojda radi izgovarjamo na šefa, češ da je vsega kriv on, ampak v resnici je tako, da če nekdo dela dobro in če je prijazen, sam ustvari okrog sebe spodbudno delovno okolje. »Verjamem, da se s čustvi v delovnem okolju človek okuži,« pojasni Boštjančič in pravi, da prijazne besede vselej učinkujejo na vedenje sodelavcev in drugih v delovnem okolju. Vse storitvene dejavnosti so področja, kjer je ključna komunikacija – in slednje bi se kot veščine bilo dobro učiti tudi v šoli.

V sklepnem delu podkasta je nekaj besed namenjenih Z generaciji in specifiki njihovega zaposlovanja. Za današnji delovni trg so značilna fluidna delovna mesta in mnoge spremembe, ki se na trgu dogajajo. Boštjančič izpostavi tudi pozitivne učinke menjave delovnega mesta – pravi, da po 6, 7 ali 8 letih človek potrebuje nov izziv, novo spremembo in novo zunanjo motivacijo. Za mlade je danes značilno, da ne želijo t. i. »dosmrtnih služb«. V prihodnosti se bo potrebno stalno doizobraževati in ostati konkurenčen na delovnem trgu. Menjava poklicev pri 35 letih? Boštjančič pravi, zakaj pa ne. Država nudi 5 let brezplačnega študija, kar je dobro in nadstandardno, po njenem mnenju. Prav tako pa je za študente, ki plačujejo za svoj študij, značilno, da so bolj zavzeti in hitreje končajo študij.

Na koncu podkasta je avtorica komentirala tudi menjavo iz moškega v ženski slovnični spol vseh formalnih dokumentov na Filozofski fakulteti, za kar izpostavlja, da bo to gotovo peljalo do določenih sprememb, za katere pa ne vemo, kakšne točno bodo.

Celotnemu pogovoru oz. podkastu lahko prisluhnete na tej povezavi.